Janez Jarc: september 2012

Čeprav je bilo vabljenih več kot 15, se nas je na koncu kljub fantastični vremenski napovedi nabralo le 6. Z Andrejem sva odrinila ob pol treh od doma in smo se potem ob 6.30 dobili z Štilci, ki so odrinili že popoldne prej, na parkirišču pri koči Pala Favera. Le to je tudi eno izmed izhodišč za 3220 m visoko Civetto, ki je bila naš sobotni cilj. Najprej smo se povzpeli do koče Coldai ter nato prečili masiv Civette do vstopa v ferato. Na vstopu smo se opremili s samovarovalnimi kompleti in se zagrizli v kline in jeklenice. Same ferate je okrog 1000 višinskih metrov. Ves čas so nas spremljali prekrasni pogledi na bližnje in daljne vrhove. Po slabih petih urah od avta smo stali na vrhu Civette in se prijetno martinčkali na soncu. Za razliko je bilo v osojah že zelo hladno in tudi kakšen sneg se je že našel kje ob poti. Hlad v osojah nas je tudi odvrnil od namere za naslednji dan, napasti Via Eterno v SV grebenu Punta Seraute (Marmolada). Z vrha smo sestopili mimo koče Torrani ter po najkrajši poti v dolino. Prijetno utrujeni smo se zleknili pred recepcijo kampa v Pecolu, od koder naju je šoferja prijazni oskrbnik kampa zategnil nazaj gor po avta in nam prihranil nekaj sicer povsem odvečne hoje. Pred kampom smo si tudi našli udoben prostor za kuhanje. Polnih trebuhov smo potem odrinili na sever proti Trem Cinam, kjer je bil cilj naslednji dan osvojiti Monte Paterno, od koder je prekrasen pogled na Tre Cime di Lavaredo, simbol Dolomitov. Prespali smo v kampu malo naprej od jezera Misurina. Zjutraj smo se z avtom zapeljali po cesti (22 EUR) do koče Lavaredo, ki se nahaja na višini 2320 m. Od tam smo v slabi uri prišli do koče Tre Cime, potem pa smo se spet obrnili nazaj na jug in se po podzemnih galerijah (ferata de Luca Innerkofler) povzpeli na vrh Monta Paterna, od koder so se ponovno odpirali prekrasni pogledi na vse strani, še posebej pa na Tre Cime di Lavaredo. Predvsem pa je ta vrh znan po bitkah iz prve svetovne vojne, ko so tudi nastale podzemne galerije skozi katere smo tudi pristopili na vrh. Sestop smo še naprej nadaljevali proti jugu do Forcella Lavaredo, kjer smo sicer bili že zjutraj. Ker je bilo še dovolj časa smo se odločili še za sprehod okrog treh Cin. Sprehodili smo se tik pod severnimi stenami treh Cin, kjer res dobiš občutek težavnosti in previsnosti najtežjih plezalnih smeri (tudi v svetovnem merilu).