Bližal se je konec oktobra tako, da je bilo samo se vprašanje časa kdaj bo zima zavladala tudi v gorah. Ker so bile za vikend napovedane padavine in letos v skali nisem plezal nič daljšega od enega cuga, so bili nadpovprečno topli dnevi med tednom moja zadnja letošnja priložnost.
Zgodaj zjutraj sva jo odrinila iz Kranja. Pri Rabeljskem jezeru je termometer kazal 2 stopinji. Brrr. Sva se kar mal ustrašila, da naju ne bi zeblo. V slabih dveh urah sva po dolini Belih vod (italijansko Riobianco) pristopila do južne stene Mala Lojtrce, kjer je bila že povsem delovna temperatura za kratko majico. O dolini Belih vod sem prebral že veliko pohval in ker sem bil v tem koncu prvič lahko samo potrdim pohvale. Dolina je verjetno še najbolj znana po severnem razu na Visoko Belo špico, ki ga zmore vsak malo bolj našpičen gornik, v navezi z alpinistom. O tej smeri se vsepovsod berejo same hvale in naj ne bi manjkala na seznamu ta "pravih" gornikov. Sicer pa je za navadne planince na primer lep krog, da se čez Bele vode in potem preko koče Corsi povzpneš na Viš, potem pa spet sestopiš na "Corsija" in čez Viško planino v dolino. Če izbereš pravo pot te praktično sestopna pot pripelje na glavno cesto par 100 metrov od avta, kjer na primer zjutraj (ali pa celo dan prej, če npr. uživački prespiš v "Corsiju") štartaš za Bele vode.
Andrej je zvohal tole smer na netu. S svedri je opremljen praktično prvi (najtežji) raztežaj, drugi ima dva svedra na začetku, potem nič (midva dodala en klin), tretji nima notri nič, četrti in peti pa sta spet opremljena. K sreči sva imela vso potrebno opremo in voljo s sabo tako, da sva smer splezala tekoče. Smer je Dolomitske narave - izpostavljenost konkretna, skala pa navdušujoče kompaktna z izjemo začetka tretjega cuga. Še najbolj naju je skrbel manjši previs takoj na štartu, ki bi lahko bil prevelik zalogaj za na začetku neogrete roke, a je šlo prosto brez večjih težav.
Na sestopu smo se opazovali z dvema mladima kozorogoma na nekaj metrov in je bilo prav škoda, ker nisem imel pri sebi zrcalnega fotoaparata a je tudi kompaktni fotoaparat opravil dokumentarno delo. Tudi sicer je sestop neverjeten in kar ne moreš verjeti, da lahko steza pripelje na vrh Male Lojstrce, čeprav od daleč gora izgleda precej nedostopna.
Prekrasen dan pa nama je na koncu zagrenila počena guma pri Rabeljskem jezeru. Glede na to, da rezervnega kolesa ni, luknja pa je bil prevelika, sva morala poklicati kar asistenco. Po drugi strani pa se ti to lahko zgodi ob precej manj primernem času, kje bistveno dlje od doma in v precej slabšem vremenu.
 |
| pogled proti Kaninskim goram |
 |
| Pan di Zucchero |
 |
| jesen |
 |
| Mala Lojtrca |
 |
| Andrej študira smer |
 |
| potek smeri |
 |
| Visoka Bela špica na nasprotni strani doline |
 |
| Začnimo |
 |
| manjši previs v prvem cugu |
 |
| Andrej je že čez ključno mesto |
 |
| moja malenkost |
 |
| Andrej na štantu |
 |
| peti cug |
 |
| gospoda Mangrt in Jalovec |
 |
| Jalovec |
 |
| glej glej kozoroga |
 |
| še tako mladi pa že taki virtuozi vertikale |
 |
| Mangrt |
 |
| Jalovec |
 |
| Koca Brunner in Jerebica v ozadju |
 |
| Bele vode |
 |
| jesenska modrina |
 |
| barve jeseni |
 |
| danes gremo domov mal bolj počasi |
